|
Ni večje bolečine,
kot v dneh žalosti,
nositi v srcu
srečnih dni spomine.
(Dante)
|
Le dobrota in milina me
bosta spremljali vse dni
mojega življenja, prebivala
bom v hiši Gospodovi vse
dni življenja.
(Ps. 23, Sveto Pismo)
|
Tiho,tiho mi,srce zaspi
tam pod rušo, tam so tihi sni
tam je mir, ki tu ga človek išče
(K. H. Mocha)
|
|
Pomlad se na zemljo vrne,
petje slavcev se zbudi,
v cvetje zemlja se zagrne,
zame pa pomladi ni.
(S. Jenko)
|
Ne metulj,
ne beseda,
ne sončni žarek,
nič te ne bo ranilo.
Spi.
(S. Lorca)
|
Pojdem,ko pride moj maj,
Pojdem na rožne poljane,
kjer najdem vse svoje zbrane
od včeraj in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
Pojdem v maj vseh majev....
Ne kličite me nazaj!
(T. Kuntner)
|
|
Nihče ne sliši,kadar jokam,
nihče mi solze ne otre,
nihče me nežno ne poboža
in vse molči odkar te ni.
Le komu naj svoj bol izlijem,
le komu dušo naj odkrijem,
le komu naslonim naj glavo
in komu naj podam roko.
(S. Gregorčič)
|
Vsak človek je zase svet
čuden, svetel in lep
kot zvezda na nebu....
(T. Pavček)
|
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
Kjer ni mraku, kjer ni noči;
Tam sonce sreče ti ne ugasne,
Resnice sonce ne stemni.
(S. Gregorčič)
|
|
Ne tožim vam, cvetlice,
kar mlado mi stori srce;
saj cvetno vaše lice
ne ve kaj bol je in gorje.
(S. Gregorčič)
|
Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.
(S. Gregorčič)
|
Ob moji poti ni več postaj.
Samo še ena je in tam ostanem.
Tako daleč je in tako na samem.
(S. Gregorčič)
|
|
Zdaj se spočij, izmučeno srce,
Zdaj se spočijte zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči,
Le moja drobna lučka še brli.
(S. Makarovič)
|
Vsakdo sam stoji
na srcu zemlje,
s sončnim žarkom preboden,
in je takoj večer.
(S. Quasinando)
|
Ne joči več. Obriši solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru - ne joči več.
Najhujše breme, breme je življenja.
(S. Makarovič)
|
|
Vsi, ki radi jih imamo,
nikdar ne umro,
le v nas se preselijo
in naprej, naprej živijo,
so in tu ostanejo.
(J. Medvešek)
|
Čas uničuje nežni cvet mladosti,
lepoti brazda gubice v obraz.
Naravi ropa čudežne redkosti,
prav vse požanje s svojim srpom čas.
(W. Shakespeare)
|
Kakor valovi na obalni prod
tako trenutki naši v nič hite;
val valu za seboj napravi pot
in temu drug za drugim vsi slede.
(W. Shakespeare)
|
|
Vsi bomo enkrat zaspali,
V miru počivali vsi,
Delo za vselej končali,
V hišo očetovo šli.
Takrat zvonovi zvonite.
(A. M. Slomšek)
|
Vsi bodo dosegli svoj cilj
le jaz ga ne bom dosegel.
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel.
(S. Kosovel)
|
Cilj je izpolnjen,pot je dokončana
in konec upov je in hrepenenja
in konec zmot,bolesti in trpljenja.
(A. Gradnik)
|
|
Tiho čez polje
tiho mesec gre,
z njim gre žalostno srce.
(O. Župančič)
|
Čez noč, čez noč
pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje.
(O. Župančič)
|
Kje si? Ne, to nisi ti,
Ti si se skrila vame,
Tu te smrt ne zajame,
Tu so še tvoje oči.
(M. Bor)
|
|
Tak čudno je naše življenje,
srečno in hkrati nesrečno.
O, pesem nedokončana
in ena sama za večno.
(K. Kovič)
|
Življenje niso dnevi,
ki so minili,
temveč dnevi,
ki smo si jih zapomnili.
(Paulenko)
|
Oh kako bi rad v tem mraku
sedel k vznožju, kot takrat
in poslušal o junaku,
ki je srečo šel iskat.
Toda mrki dan zagrinja
vlažne, sivkaste megle
in otožno me spominja
pravljic, ki pod križem spe.
(J. Menart)
|
|
Dobil sem dovoljenje za odhod.
Recite mi zbogom, bratje!
Vsem se priklanjam
In se odpravljam na to pot.
(T. Kuntner)
|
Ni večje bolečine, kot v dneh žalosti nositi v srcu srečnih dni spomine.
(D. Alighieri)
|
Tudi meč svoj tok izje in razum duha utrdi; in utrdi se srce in življenje tudi.
(Byron)
|
|
Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
Je večno in nikdar ne more umreti.
(S. Makarovič)
|
Dobil sem dovoljenje za odhod.
Recite mi zbogom, bratje!
Vsem se priklanjam
In se odpravljam na to pot.
(T. Kuntner)
|
Nisi se izgubil kot zven v tihoto,
nisi odšel v nič in pozabo:
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem skušam peti za tabo.
(T. Pavček)
|
|
Noč, ki ne pozna jutra,
ni tvoja poslednja noč.
Nasledila se je z zvezdami posuta
v očeh tvojih dragih,
vsem, ki si jih ljubila nekoč.
(T. Pavček)
|
Mar prav zares odšel je tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu...?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru.
(S. Makarovič)
|
Od daleč ugledaš zemljo zaželjeno;
povrnjeno veseljo je zamuda
in plačana so pota, polna truda,
srce otrpne bi razveseljeno
(F. Prešeren)
|
|
Ne boš več v zvezdnatih nočeh bedel,
ne boš več sanjal in ne boš več pel,
ne boš nemiren čakal več pomladi,
kdaj breskve cvetejo in trt nasadi.
(A. Gradnik)
|
Kako bi dihal rad, poslušal, gledal,
sedel med vami, katero vmes povedal,
pa me tišči teptan nad mano grob preran.
(O. Župančič)
|
Pojdem,ko pride moj maj,
Pojdem na rožne poljane,
kjer najdem vse svoje zbrane
od včeraj in kdo ve od kdaj.
Pojdem v kraj vseh krajev,
Pojdem v maj vseh majev.
Ne kličite me nazaj!
(T. Kuntner)
|
|
Kjerkoli si,
povsod sem jaz s teboj,
povsod t tabo je moj pozdrav
in ker jaz sem jaz,
si tudi ti z menoj,
zato ne misli,
da sem sam ostal.
(K. Destovnik – Kajuh)
|
Vsaka pot se nekje konča......
Moj korak se ne bo več
družil s tvojim,
moja beseda ne bo več
našla odmev v tvoji,
ostal bo le dragocen spomin
na najino prehojeno pot.
Svečo boste že upihnili,
a ognja ne boste ugasnili nikdar;
ko enkrat se dvignil bo plamen,
bo veter še višje ga gnal
(P. Gabrijel-Biko)
|
Odhajam z vetrom,
a ne v praznino.
(Tagore)
|
